Vsebina
	>	1. Identifikacija stranke
		>	1. 1. Splosno
		>	1. 2. Banke
		>	1. 3. Pokojninske družbe in zavarovalnice
		>	1. 4. Pravne in fizične osebe, ki opravljajo posle v zvezi z dejavnostjo leasinga
		>	1. 5. Zavezanci iz 28. člena ZPPD
		>	1. 6. Borzno posredniške družbe
		>	1. 7. Hranilno kreditne službe
		>	1. 8. Igralnice
		>	1. 9. Družbe za upravljanje
		>	1. 10. Kreditni posredniki (bančni)

1. IDENTIFIKACIJA STRANKE

1. 1. Splošno

• Ali ZPPD dopušča, da odpre račun oziroma vzpostavi trajno poslovno razmerje za pravno osebo delavec ali druga pooblaščena oseba, ki ima od zakonitega zastopnika pravne osebe overjeno pooblastilo za zastopanje?

• Ali je po določbah ZPPD dopustno, da stranka (fizična oseba) pri organizaciji (npr. borzno posredniški družbi, banki…itd) odpre račun (npr. trgovalni pri borzah, transakcijski pri bankah…itd) ali vzpostavi trajno poslovno razmerje brez osebne navzočnosti (non-face-to-face), torej preko pooblaščenca?

Najprej je potrebno poudariti, da se spodaj navedeno pojasnilo nanaša na odpiranje računa oziroma vzpostavljanje trajnega poslovnega razmerja, saj velja glede izvajanja transakcij preko pooblaščenca drugačna ureditev.

Že ZPPD iz leta 1994 ni dovoljeval odpiranja računov strankam v njihovi nenavzočnosti ter je bilo potrebno v skladu z določili zakona stranko ob odpiranju računa ter ob sklenitvi trajnega poslovnega razmerja vselej identificirati v njeni navzočnosti. Tej ureditvi pa so sledili tudi vsi kasnejši predpisi na področju preprečevanja in odkrivanja pranja denarja. Šele zadnja novela zakona, ki je začela veljati 20.7.2002, je z 9. a členom dopustila nekatere eksplicitno določene izjeme od zgoraj navedenega pravila.

Prvi odstavek 5. člena ZPPD izrecno določa obveznost organizacije, da v primeru, ko za stranko odpre račun ali vzpostavi trajno poslovno razmerje, hkrati opravi tudi identifikacijo. To pomeni, da mora organizacija opraviti identifikacijo oziroma ugotoviti istovetnost tiste osebe, za katero odpre račun oziroma s katero vzpostavi trajno poslovno razmerje, torej tiste osebe, ki bo postala imetnik računa oziroma bo pogodbena stranka, ali še drugače povedano, na ime katere se bo glasil odprti račun oziroma pogodba. Identifikacija pooblaščenca, ki ravna v imenu in za račun pooblastitelja, brez osebne identifikacije stranke – pooblastitelja ne zadostuje.

Zgoraj navedeno smiselno izhaja iz razlage določb prvega odstavka 6. člena in prvega odstavka 7. člena ZPPD, pri čemer prva določa, da morajo organizacije pri odpiranju računa za stranko oziroma vzpostavljanju trajnega poslovnega razmerja s stranko pridobiti podatke iz 1., 2., 3., 4., 5 in 14. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD, druga pa, da organizacija podatke iz 2. in 3. točke prvega odstavka 38. člena pridobi z vpogledom v uradne osebne dokumente stranke. Pri tem je bistvena ugotovitev, da uradni osebni dokument po naravi stvari ni prenosljiv.

Pooblastilo stranke ni uradni osebni dokument, ne glede na to, ali je overjen ali ne. Kaj je uradni osebni dokument in kdo ga izdaja, ureja posebni zakon.

Obstaja še dodaten argument, ki jasno kaže na to, da pooblaščenec ne more odpreti računa oziroma vzpostaviti trajno poslovno razmerje za drugo osebo, ne da bi bila le-ta osebno prisotna pri identifikaciji. Določba 2. odstavka 8. člena ZPPD je specialna določba, ki ureja vprašanje, kdaj in kako se opravi identifikacija pooblaščenca. Iz vsebine te določbe izrecno izhaja, da organizacija pridobi podatke iz 2. in 3. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD, torej podatke o pooblastitelju, iz pisnega pooblastila stranke, vendar le v primerih, če pooblaščenec opravlja transakcije v imenu stranke. Ker v 8. členu ZPPD, ki ureja položaj pooblaščenca, ni določeno, na kakšen naj bi se se opravila identifikacija stranke, ko želi za njo njen pooblaščenec odpreti račun oziroma vzpostaviti trajno poslovno razmerje, se morajo uporabiti splošne določbe ZPPD, torej določbo 7. člena. To pa spet pomeni, da bi morala organizacija pridobiti podatke o stranki – pooblastitelju z vpogledom v njen uradni osebni dokument, nikakor pa ne iz pooblastila.

Navedeno dodatno potrjuje določba 9. a člena ZPPD, ki določa izjemne primere in pogoje, kdaj lahko organizacija pri odpiranju računa ali vzpostavitvi trajnega poslovnega razmerja opravi identifikacijo tudi brez navzočnosti stranke. Navedena določba namreč ne bi bila potrebna niti smiselna, če bi bilo mogoče in dovoljeno tako ravnati že prej tudi na podlagi drugih splošnih določb v ZPPD.

Kršitev zgoraj navedenih določb pomeni storitev prekrška, zato so ravnanja organizacij pri opravljanju identifikacije, ki so v nasprotju z določbami ZPPD, zakonsko prepovedana.

• V kakšni povezavi so določbe ZPPD z določbami Obligacijskega zakonika, ki sklepanje pravnih poslov preko pooblaščenca dovoljuje?

Glede navedb, da se poslovno razmerje v skladu s prvim odstavkom 69. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) lahko sklepa po zastopniku, je potrebno opozoriti, da OZ v tem delu ureja splošna vprašanja zastopanja, kar nikakor ne pomeni, da se v določenih primerih vsebina in omejitev zastopanja s posebnimi zakonskimi predpisi ne more urediti drugače (nenazadnje je omejevanje zastopanja tudi predpisovanje oblike pooblastila, včasih pa nedovoljenost zastopanja izhaja iz strogo osebne narave razmerja). Prav tako je potrebno opozoriti, da OZ z navedeno splošno določbo o zastopanju le priznava veljavnost oziroma pravno učinkovitost preko zastopnika sklenjenih pravnih poslov, ne zapoveduje pa ravnanje nasprotne pogodbene stranke oziroma njeno dolžnost skleniti pravni posel, še posebej, če tej drugi pogodbeni stranki drug kogenten zakonski predpis (npr. ZTVP, ZGD, ZPPD) natančno predpisuje dovoljen način njenega ravnanja in gospodarskega poslovanja. V skladu z ZPPD so zavezanci za izvajanje nalog na področju preprečevanja in odkrivanja pranja denarja le tiste organizacije in subjekti, ki so v njem izrecno navedeni. Posledično je ZPPD izrecno naštetim organizacijam iz 2. člena ZPPD zapovedal, da lahko za svoje stranke praviloma odprejo račun oziroma vzpostavijo trajno poslovno razmerje le na predpisan način. Gre za zakonski pogoj pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki se tiče ene od pogodbenih strank, pri čemer ga le-ta ne sme kršiti, saj drugače stori zakonsko prepovedano ravnanje (prekršek). Ali in pod kakšnimi pogoji lahko določen pravni subjekt na predpisan oziroma dovoljen način vzpostavlja pravno poslovna razmerja s svojimi strankami, torej ni le stvar OZ, ki na splošno predpisuje pogoje za veljavnost sklepanja pogodb, temveč tudi stvar področnih (matičnih) zakonskih predpisov oziroma drugih posebnih predpisov, ki lahko za določene gospodarske subjekte v zvezi z njihovim nastopanjem na trgu predpišejo dodatne pogoje in obveznosti. Navedeno je zakonodajalec z ZPPD tudi storil, pri čemer po obstoječi zakonodaji notarsko overjeno pooblastilo, ki naj bi vključevalo tudi ugotovitev istovetnosti strank, ni okoliščina, ki bi organizaciji dovoljevala odpiranje računa oziroma vzpostavljanje trajnega poslovnega razmerja s pooblaščencem stranke.

• Kaj pomenita izraza “transakcija” in “gotovinska transakcija” iz 5. in 10. člena ZPPD, ter ali se dolžnost identifikacije nanaša zgolj na primere gotovinskih transakcij, ki presegajo 3.000.000 tolarjev, ali tudi na primere transakcij, kjer se za plačilo storitev uporabljajo drugi plačilni inštrumenti (plačilna kartica, plačilo preko bančnega računa itd.).

Pod pojmom “transakcija” iz drugega odstavka 5. člena ZPPD je skladno z 2. členom ZPPD mogoče razumeti vsak sprejem, izročitev, zamenjavo, hrambo, razpolaganje ali drugo ravnanje z denarjem ali premoženjem, ki presega vrednost 3.000.000 tolarjev. Iz navedenega izhaja, da je ZPPD v smislu “transakcije” iz 5. člena ZPPD vsebinsko zajel vse pojavne oblike transakcij, ki se v ekonomskem smislu izvajajo na trgu in sicer ne glede na to, ali se izvajajo z gotovino, ali z drugimi “negotovinskimi” oblikami plačil.

Izraz “gotovinska transakcija” je po vsebini ožji od izraza “transakcija”, saj se nanaša izključno na primere, ko se plačilni promet med organizacijo iz 2. člena ZPPD in posamezno stranko izvaja v gotovini (npr. s sprejemom gotovine, izročitvijo ali zamenjavo gotovine), ne pa tudi z drugimi plačilnimi instrumenti (plačilo preko bančnega računa, prenos sredstev med računi, vezave depozitov, plačilne kartice itd.), pri čemer ZPPD dolžnost identifikacije in sporočanja določa samo v primerih, ko gre za gotovinske transakcije, katerih vrednost presega 5.000.000 tolarjev, oziroma v primerih, ko gre za več med seboj povezanih gotovinskih transakcij, ki skupno presegajo 5.000.000 tolarjev.

• Identifikacija stranke - pravne ali fizične osebe pri odpiranju računa

V primeru odpiranja računa in poslovanja pooblaščenca v imenu stranke, ki je pravna oseba, se podatki o pravni osebi pridobijo na način, določen v prvem odstavku 7. člena ZPPD, to je z vpogledom v originalno ali overjeno dokumentacijo iz sodnega ali drugega javnega registra, ki ne sme biti starejša od treh mesecev, ostale podatke, določene v prvem odstavku 6. člena ZPPD, pa na način določen v 7. členu ZPPD.

Nadalje je potrebno poudariti, da pooblaščenec lahko posluje tudi v imenu fizične osebe, pri čemer pooblaščenec za fizično osebo računa ne more odpreti, saj mora biti fizična oseba pri odpiranju računa ter pri vzpostavitvi trajnega poslovnega razmerja neposredno prisotna (izjeme od navedenega načela so določene v 9. a členu ZPPD).

• Identifikacija stranke pri odpiranju računa novorojenčkom in mladoletnim osebam

Prvi odstavek 107. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS št. 64/01; v nadaljevanju: ZZZDR) določa, da mladoletne otroke zastopajo starši. Starši namreč kot zakoniti zastopniki zastopajo otroka pred sodišči ter pred drugimi organi in organizacijami in med drugim sklepajo pravne posle v njegovem imenu in za njegov račun. 108. člen ZZZDR pa določa, da lahko mladoletnik, ki dopolni petnajst let, sam sklepa pravne posle, če zakon ne določa drugače. Za veljavnost teh poslov je potrebna odobritev staršev, če so tako pomembni, da bistveno vplivajo na mladoletnikovo življenje, ali če so takšni, da lahko vplivajo na njegovo življenje tudi po njegovi polnoletnosti.

Iz zgoraj navedenega torej izhaja, da otrok do dopolnjene starosti 15 let ne more sklepati pravnih poslov, med le-te sodi tudi odpiranje računa, ter otroka v teh primerih zastopa roditelj kot zakoniti zastopnik. Ker otrok po dopolnjeni starosti 15 let postane delno poslovno sposoben, lahko odpre račun, saj slednje ne sodi med pomembne posle, to je med posle, ki bi bistveno vplivali na mladoletnikovo življenje ali na njegovo življenje po njegovi polnoletnosti.

Ker ZPPD podrobneje ne ureja položaja zakonitega zastopnika in načina njegove identifikacije, je potrebno njegov položaj razlagati analogno s položajem pooblaščenca v ZPPD. Slednje pomeni, da mora organizacija ob otvoritvi računa za mladoletnika, ki še ni dopolnil 15 let, identificirati roditelja kot zakonitega zastopnika. Ta je hkrati tudi stranka, četudi v skladu s samim namenom posla stopa v trajno poslovno razmerje kot pooblaščenec. Pri tem bo organizacija od roditelja kot zakonitega zastopnika morala pridobiti tudi podatke o zastopanemu, v danem primeru mladoletnemu otroku in to iz rojstnega lista, seveda v kolikor otrok ne bo že posedoval uradnega osebnega dokumenta.

• Ali je po ZPPD pravno dopustno, da se identifikacija strank, ki so pravne osebe, izvrši z neposrednim vpogledom v sodni register. Ali se lahko izpis iz tega registra šteje kot opravljeno identifikacijo stranke pravne osebe v skladu z ZPPD?

V skladu z Zakonom o sodnem registru je sodni register javna knjiga, pri čemer so vpisani podatki javni in jih sme vsakdo pregledovati, prepisovati ali zahtevati, naj se mu izda overjeni izpisek iz sodnega registra. Pri tem je prav tako pomembno tudi načelo, ki ga izrecno navaja navedeni zakon, ki določa, da kdor v pravnem prometu vestno ravna in se pri tem zanese na podatke, vpisane v sodni register, ga ne prizadenejo škodljive pravne posledice.

Določbe Zakona o sodnem registru dopuščajo možnost, da se sodni register vodi kot centralna informatizirana baza. Kot logično posledico vodenja sodnega registra kot centralne informatizirane baze je Zakon o sodnem registru dopustil, da se pod določenimi pogoji lahko zagotovi dostop do podatkov, vpisanih v sodni register, neposredno preko računalniške povezave tudi drugim subjektom (npr. drugim državnim organom, gospodarskim družbam, in ne samo sodišču). V skladu z navedenim je bil izdan Pravilnik o dostopu do podatkov, vpisanih v sodni register, neposredno preko računalniške povezave, ki bolj podrobno določa način in pogoje dostopa do navedenih podatkov tudi drugim subjektom. Tako navedeni pozakonski akt določa, da ima uporabnik (vsak subjekt, ki izpolnjuje pogoje) pravico do vpogleda v podatke, vpisane v sodni register ter pravico do računalniškega izpisa vpisanih podatkov.

Vendar pa Pravilnik izrecno tudi določa, da imajo izpiski, ki jih z uporabo baze uporabljajo drugi subjekti, značaj javne listine le, če jih le-ti izdajajo v predpisani obliki v okviru izvrševanja zakonskih pooblastil. Posledično torej izpis iz registra, ki ne izpolnjuje navedenih pogojev, nima značaja javne listine in ga ne moremo šteti niti za originalno ali overjeno dokumentacijo. Takšnega značaja torej izpisek ne bo imel v vseh primerih, ko bo npr. banka, borzno posredniška družba ali druga gospodarska družba (npr. stranka organizacij iz 2. člena ZPPD) imela neposredni računalniški dostop do navedenega registra in ga uporabljala za lastne potrebe, ne pa na podlagi izvrševanja izrecnih zakonskih pooblastil.

Zgoraj navedena ugotovitev je pravno relevantna predvsem takrat, ko organizacija opravlja identifikacija stranke na podlagi dokumentacije, ki jo je stranka sama predložila (npr. ko ima stranka tudi neposreden dostop do sodnega registra), pri čemer predložitev takšne vrste izpiska neposredno s strani stranke ne izpolnjuje pogojev iz drugega odstavka 7. člena. V teh primerih je namreč kršeno temeljno načelo instituta opravljanja identifikacije, ki je, da je potrebno pridobiti podatke na podlagi verodostojnih, neodvisnih in objektivnih virov, kar pa računalniški izpis, ki ga neposredno opravi in predloži sama stranka, sam po sebi ni. Težava navedenih izpisov, ki jih natisne in predloži organizaciji stranka, je namreč ravno v tem, da obstaja možnost manipulacije s s takšnimi izpisi še preden do organizacije pridejo.

Do drugačnega sklepa pa pridemo v primeru, ko ima organizacija sama neposredni dostop do sodnega registra. Iz določb II. poglavja ZPPD namreč izhaja, da je identifikacija stranke ena od temeljnih dolžnosti organizacije, kar pomeni, da se mora organizacija prepričati o istovetnosti stranke. Določba 4. člena ZPPD namreč določa, da se kot identifikacijo stranke šteje ugotavljanje istovetnosti stranke in pridobivanje podatkov o stranki. Način pridobivanja podatkov o pravni osebi je določen v drugem odstavku 7. člena in izhaja iz dejstva, da je predvsem dolžnost stranke, da predloži originalno ali overjeno dokumentacijo iz sodnega ali drugega javnega registra. Določba je smiselna v tem, ker se ne more zakonsko naložiti takšna dolžnost organizaciji sami, torej da bi morala organizacija sama iskati in pridobivati dokumentacijo o stranki. Breme je torej na stranki, pri čemer pa to nikakor ne pomeni, da tega organizacija ne sme storiti. In prav neposredni dostop do sodnega registra omogoča organizaciji neposredni dostop oziroma vpogled do točno tistih podatkov, ki jih mora po ZPPD tudi pridobiti.

Po našem mnenju je neposredni dostop do javnih registrov s strani organizacije nadgradnja minimalnega standarda, določenega v prvem odstavku 7. člena ZPPD, ki predpisuje obvezen vpogled v originalno ali overjeno dokumentacijo iz sodnega ali drugega javnega registra, ki ne sme biti starejši od treh mesecev. Pri neposrednem vpogledu ima namreč organizacija možnost preveriti in pridobiti podatke o pravni osebi, ki veljajo na dan vpogleda v register (gre za vpogled v realnem času). S tem se celo zmanjša možnost tveganja in manipulacij v zvezi spremembami statusnih in drugih sprememb v zvezi s strankami, ki so pravne osebe, in do katerih lahko pride v obdobju treh mesecev.

Po našem mnenju torej neposredni vpogled organizacije v sodni register zadostuje in izpolnjuje način opravljanja identifikacije pravne osebe v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZPPD. Pri tem pa opozarjamo, da naj organizacija v takšnih primerih, v izogib težavam, do katerih lahko pride pri nadzoru pristojnih državnih organov, v času vpogleda v sodni register natisne izpisek, ga označi z uradnim zaznamkom (zakaj in kdaj je bil izpisek natisnjen) in shrani v svojih evidencah.

• Kateri osebni dokumenti, izdani v RS, so veljavni za identifikacijo strank, ki je rezident? Kateri osebni dokumenti so veljavni za identifikacijo strank, ki so nerezidenti? Ali je vozniško dovoljenje veljavni identifikacijski dokument po določbah ZPPD?

Ne glede na to, ali gre za rezidenta ali nerezidenta, ZPPD v drugem odstavku 7. člena določa, da organizacija pridobi zakonsko predpisane podatke z vpogledom v uradni osebni dokument stranke. Uradni osebni dokument mora biti veljaven, pri čemer navodilo o načinu izpolnjevanja obrazcev, ki je sestavni del Pravilnika o načinu sporočanja podatkov Uradu RS za preprečevanje pranja denarja, v 17. točki določa, da je identifikacijski dokument lahko samo uradni dokument s sliko, ki ga je izdal državni organ. Poudariti je potrebno, da navedena definicija velja tako za slovenske kot tudi tuje uradne osebne dokumente.

ZPPD ne našteva izrecno, kateri osebni dokumenti se z vidika določb o načinu opravljanja identifikacije strank šteje za zakonsko ustreznega, zato se morajo v teh primerih kot specialni uporabljati tisti predpis, ki kot matični predpisi urejajo in definirajo pojem uradnega osebnega dokumenta, oziroma ki določajo, katera listina, izdana s strani državnega organa, se šteje za uradni osebni dokument.

Z vidika določb ZPPD je torej ustrezna identifikacijska listina osebna izkaznica ali druga veljavna javna listina, opremljena s fotografijo, ki jo je izdal državni organ, na podlagi katere se lahko ugotovi identiteto stranke.

Uradni osebni dokumenti, ki jih je po našem mnenju mogoče šteti za ustrezen identifikacijski dokument, so npr.: osebna izkaznica, vozniško dovoljenje, orožni list, maloobmejna propustnica, potni list. V skladu z navedenim je vozniško dovoljenje po določbah ZPPD uradni osebni dokument, s katerim se stranke lahko veljavno identificirajo pri organizacijah iz 2. člena ZPPD.

Glede na zgoraj navedeno pa je vseeno potrebno poudariti, da drugi odstavek 7. člena ZPPD izrecno ureja okoliščino, če iz predloženega uradnega osebnega dokumenta ni mogoče pridobiti vseh predpisanih podatkov. V takšnem primeru se manjkajoči podatki pridobijo iz drugega osebnega dokumenta. In šele če tudi iz drugega ni mogoče pridobiti vseh podatkov, oziroma če drugega osebnega dokumenta stranka nima pri sebi (poudarjamo, da vsaj enega mora imeti), se manjkajoči podatki pridobijo neposredno od stranke (četrti odstavek 7. člena ZPPD). Če organizacija pridobi podatke neposredno od stranke, je v prvem odstavku 9. člena ZPPD tudi predpisano, kako mora le-ta ravnati, če podvomi v resničnost danih podatkov. Organizacija je namreč v takšnem primeru dolžna od stranke zahtevati tudi njeno pisno izjavo.

• Kateri dokumenti so potrebni pri ugotavljanju identifikacije občine oziroma drugega državnega organa, ko gre za sklenitev določenega poslovnega razmerja oziroma odpiranja računa?

Na podlagi prvega odstavka 2. člena in 7. člena Zakona o lokalni samoupravi (Ur. l. RS, št. 72/93 in št. 51/02 – v nadaljevanju: ZLS) so občine temeljne samoupravne lokalne skupnosti in kot take tudi pravne osebe javnega prava, ki izvršujejo pravni promet na podlagi in v okviru nalog, določenih v ZLS in drugih splošnih in posamičnih aktih, izdanih na podlagi omenjenega zakona. ZPPD v prvem odstavku 7. člena določa, da pridobi organizacija iz 2. člena ZPPD podatke o pravnih osebah iz 1. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD, torej podatke o firmi, sedežu in matični številki pravne osebe, z vpogledom v originalno ali overjeno dokumentacijo iz sodnega ali drugega javnega registra, ki ne sme biti starejša od treh mesecev. Glede na to, da občine kot pravne osebe javnega prava na podlagi predpisov o lokalni samoupravi niso predmet vpisa v sodni register Republike Slovenije, je mogoče predpisane podatke o imenu in sedežu posamezne občine pridobiti v Zakonu o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij (Ur. l. RS, št. 60/94, 69/94, 56/98, 67/98, 72/98 in 52/02). Na podlagi 14. člena ZLS se namreč občina ustanovi in njeno območje določi z zakonom, ki mora skladno s prvim in drugim odstavkom 9. člena ZLS opredeliti tudi ime in sedež občine. Organizacija pridobi podrobnejše podatke o občini (npr. o sedežu posamezne občine) z vpogledom v veljavni statut občine, ki ga mora le-ta v vsakem primeru sprejeti, pri čemer je za vsako občino tudi objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Ker ZPPD omogoča organizacijam iz 2. člena, da lahko podatke iz 1. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD pridobijo tudi z vpogledom v originalno ali overjeno dokumentacijo iz drugega javnega registra, se lahko identifikacija občine s pridobitvijo podatkov o imenu, sedežu in matični številki opravi tudi na podlagi izpisa iz Poslovnega registra Republike Slovenije, ki ga vodi Agencija RS za javnopravne evidence in storitve, in predstavlja osrednjo javno bazo podatkov o vseh poslovnih subjektih s sedežem na območju Republike Slovenije, ki opravljajo pridobitno in nepridobitno dejavnost, torej tudi o občinah.

Smiselno enako se podatki iz 1. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD pridobijo tudi v primeru, ko trajno poslovno razmerje v smislu iz prvega odstavka 5. člena ZPPD sklepa državni organ oziroma organizacija z javnimi pooblastili, le da organizacija iz 2. člena ZPPD podatke o imenu in sedežu pridobi neposredno na podlagi tistih veljavnih zakonskih predpisov oziroma drugih splošnih in posamičnih aktov, s katerimi je posamezni državni organ ali organizacija z javnimi pooblastili ustanovljen oziroma ustanovljena. V kolikor vsi zahtevani podatki iz navedenih predpisov niso razvidni, jih organizacija lahko pridobi na podlagi originalne ali overjene dokumentacije iz Poslovnega registra Republike Slovenije oziroma iz druge javno dostopne evidence podatkov.

• Ali je ponovna letna identifikacija podružnice tuje pravne osebe v Republiki Sloveniji po ZPPD pravno utemeljena?

Iz navedenega torej izhaja, da podružnica tuje pravne osebe nima samostojne pravne subjektivitete, zato pri izvajanju poslovnih aktivnosti v Republiki Sloveniji ne nastopa v svojem imenu in za svoj račun, ampak v imenu in za račun tujega matičnega podjetja, ki je podružnico ustanovilo. Ker podružnica tuje pravne osebe ni pravna oseba, jo skladno s prvim odstavkom 561. člena in prvim odstavkom 565. člena ZGD v smislu izvajanja nalog po ZPPD lahko opredelimo le kot odvisni pravno-organizacijski del tuje pravne osebe. Takšno stališče dodatno utemeljuje tudi dejstvo, da je tuja pravna oseba, ki je ustanovila podružnico, izključni subjekt in nosilec pravnih poslov, ki se sklepajo preko podružnice, in glede na določbo 568. člena ZGD tudi izključni nosilec odgovornosti za obveznosti, ki nastanejo s poslovanjem podružnice. Ker je torej premoženje podružnice tuje pravne osebe sestavni del premoženja tuje pravne osebe, predstavlja vsaka izvršitev finančne transakcije v dobro ali breme premoženja podružnice hkrati tudi neposreden vpliv na strukturo in obseg premoženje tuje pravne osebe – ustanovitelja podružnice. Glede na to, da v obravnavnem primeru tuja pravna oseba v Republiki Sloveniji opravlja pridobitno dejavnost preko podružnice in tudi izvaja vse potrebne finančne transakcije, povezane z opravljanjem te dejavnosti na področju Republike Slovenije, izključno preko svoje podružnice v Republiki Sloveniji, je logično, da so transakcije iz 5. člena ZPPD, ki jih opravlja podružnica tuje pravne osebe v Republiki Sloveniji, izvršene izključno v imenu in za račun tuje matične pravne osebe, zato gre v tem primeru glede na vsebino in namen ZPPD za transakcije, ki jih v formalnem smislu dejansko izvaja tuja pravna oseba sama. Ustanovitev in poslovanje podružnice predstavlja v tem kontekstu skladno s pogoji v ZGD zgolj operativni okvir, znotraj katerega tuja pravna oseba v Republiki Sloveniji sploh lahko pravno-veljavno posluje. Dodaten argument za takšno sklepanje izhaja iz pravne narave podružnice, saj le-ta brez obstoja matičnega podjetja, ki preko podružnice vrši pridobitno dejavnost in izvaja transakcije v Republiki Sloveniji, formalno ne more obstajati in še manj poslovati.

Drugi odstavek 9. člena ZPPD določa, da mora organizacija iz 2. člena ZPPD v primeru, da tuja pravna oseba, razen mednarodnih vladnih organizacij, opravlja transakcije iz 5. člena ZPPD, najmanj enkrat letno opraviti ponovno identifikacijo te pravne osebe, in pridobiti podatke iz 1. in 14. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD ter novo pooblastilo iz drugega odstavka 8. člena ZPPD. Skladno z drugim odstavkom 9. člena ZPPD se torej obveznost izvajanja ponovne letne identifikacije strank nanaša na vse tuje pravne osebe, med katere po ZPPD ne sodijo mednarodne vladne organizacije. Banke oziroma druge organizacije iz 2. člena ZPPD so torej gleda na zgoraj navedeno dolžne najmanj enkrat letno od stranke – tuje pravne osebe, ki ima pri organizaciji odprt račun in opravlja katero izmed transakcij iz 5. člena ZPPD pridobiti podatke iz 1. in 14. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD ter novo pooblastilo iz drugega odstavka 8. člena ZPPD.

Če je torej stranka, za katero se transakcije izvajajo, tuja pravna oseba, oziroma so transakcije, ki jih opravlja podružnica, sklepajo v imenu in za račun tuje pravne osebe, in je torej stranka banke tuja pravna osebe in ne njena podružnica, je potrebno pri ponovni letni identifikaciji skladno z drugim odstavkom 9. člena pridobiti zahtevane podatke za tujo pravno osebo. Le-ta namreč ima potrebno pravno subjektiviteto, in je tudi lahko stranka v smislu ZPPD.

• Ali je potrebno pri ponovni letni identifikaciji tuje pravne osebe pridobiti podatke iz 14. točke za vse tuje pravne osebe, ali samo za tuje pravne osebe iz tretjega odstavka 8. člena ZPPD?

Omenjena dopolnitev zakona je bila posledica uskladitve z 21. in 25. priporočilom mednarodne delovne skupine Financial Action Task Force ter ugotovitvami pristojnih mednarodnih organizacij, da so v pranje denarja pogosto vpletene tuje pravne osebe iz tako imenovanih off-shore področij ali iz držav, katerih zakonodaja ni usklajena z mednarodnimi standardi na področju odkrivanja in preprečevanja pranja denarja, saj še vedno zagotavlja visoko stopnjo anonimnosti pri ustanavljanju podjetji in njihovem poslovanju, kar omogoča učinkovito zakrivanje lastništva kapitala ali premoženja ter sprememb v zvezi s tem, in je z vidika preiskovanja kaznivega dejanja pranja denarja tudi najbolj problematična. Namen, ki ga je zakon pri tem sledil, in zaradi katerega se od organizacij iz 2. člena ZPPD pri ponovni letni identifikacij tudi zahteva pridobitev podatkov o dejanskem lastniku tuje pravne osebe, je predvsem ta, da se tujim pravnim osebam iz off-shore področij, ki morda ne obstajajo več, ali pa bi v njihovem imenu pri nas nastopali pooblaščenci, katerih pooblastilo (predvsem za razpolaganje s sredstvi na bančnih računih ali vlogah) je zaradi možnih hitrih sprememb v lastniški ali upravljavski strukturi tovrstnih družb že zdavnaj poteklo, prepreči oziroma onemogoči poslovanje z domačimi finančnimi subjekti in na ta način tudi zavaruje finančni sistem Republike Slovenije pred morebitnimi zlorabami za pranje denarja.

Skladno z drugim odstavkom 9. člena ZPPD se torej obveznost izvajanja ponovne letne identifikacije strank nanaša na vse tuje pravne osebe, med katere po ZPPD ne sodijo mednarodne vladne organizacije. V zvezi s tem je potrebno smiselno upoštevati zlasti dejstvo, da imajo osebe, ki so predmet ponovne identifikacije, pri organizaciji iz 2. člena ZPPD, ki bo opravila ponovno letno identifikacijo, že odprt račun in so bile torej na podlagi določbe prvega odstavka 6. člena ZPPD v preteklosti že identificirane. Temeljni cilj, ki ga ZPPD zasleduje pri ponovni identifikaciji strank, je namreč ta, da organizacije iz 2. člena ZPPD sledijo morebitnim statusnim spremembam oziroma spremembam v lastniški strukturi strank, na katere se obveznost ponovne letne identifikacije neposredno nanaša. Naloga organizacij po ZPPD je torej, da ugotavljajo resničnost določenih podatkov, ki so jih pridobile ob identifikaciji posamezne stranke v zvezi z odpiranjem računa, ne samo v tem primeru, ampak tudi kasneje, ko stranka na podlagi odprtega računa pri organizaciji opravlja transakcije iz 5. člena ZPPD.

Banke oziroma druge organizacije iz 2. člena ZPPD so torej glede na zgoraj navedeno dolžne najmanj enkrat letno od stranke – tuje pravne osebe, ki ima pri organizaciji odprt račun in opravlja katero izmed transakcij iz 5. člena ZPPD, pridobiti podatke iz 1. in 14. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD. V zvezi s pridobivanjem navedenih podatkov je potrebno izrecno opozoriti na to, da se podatki iz 1. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD in novo pooblastilo iz drugega odstavka 8. člena ZPPD pridobivajo od vseh tujih pravnih oseb, medtem ko se podatki iz 14. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD pri ponovni letni identifikaciji pridobivajo samo v primeru, če transakcije iz 5. člena ZPPD pri organizaciji izvajajo tuje pravne osebe, ki ne opravljajo ali ne smejo opravljati trgovske ali proizvodne dejavnosti v državi, v kateri so registrirane (off-shore družbe), oziroma fiduciarne ali druge podobne družbe tujega prava z neznanimi lastniki ali upravljavci, ne pa tudi druge tuje pravne osebe, ki glede na način poslovanja oziroma lastniško in statusno strukturo, ne sodijo v okvir tretjega odstavka 8. člena ZPPD.

Da je obveznost pridobivanja podatkov o dejanskem lastniku omejena izključno na tuje off-shore družbe in fiduciarne oziroma druge podobne tuje pravne osebe z neznanimi lastniki ali upravljavci in torej ne velja splošno za vse tuje pravne osebe, izhaja neposredno iz tretjega in četrtega odstavka 8. člena ZPPD. Omenjeni določbi 8. člena namreč podrobno urejata postopek identifikacije stranke, ki je pravna oseba, ki ne opravlja ali ne sme opravljati trgovske ali proizvodne dejavnosti v državi, v kateri je registrirana, oziroma gre za fiduciarno ali drugo podobno družbo tujega prava z neznanimi lastniki ali upravljavci, pri čemer tretji odstavek navedenega člena izrecno določa tudi način pridobivanja podatkov iz 14. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD. Na omenjeni pravni podlagi morajo organizacije iz 2. člena ZPPD pri identifikaciji tujih pravnih oseb iz t.i območij off-shore, fiduciarnih družb in drugih podobnih družb tujega prava z neznanimi lastniki ali upravljavci, ugotavljati lastništvo pravnih oseb, in sicer na način, da pridobijo podatke o vsaki fizični osebi, ki ima v določeni pravni osebi, ki nastopa kot stranka, 20% poslovni delež oziroma ima tak delež v obliki delnic ali drugih pravic, na podlagi katerih je udeležena pri upravljanju pravne osebe, oziroma je v enakem deležu udeležena v kapitalu ali ima obvladujoč položaj pri upravljanju s sredstvi v tej pravni osebi. Izhajajoč iz tretjega odstavka 8. člena ZPPD pa pridobivanje podatkov iz 14. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD o dejanskem lastniku za organizacijo ni zavezujoče samo takrat, ko pooblaščenec odpira račun v imenu tuje off-shore pravne osebe oziroma fiduciarne ali druge podobne tuje pravne osebe z neznanimi lastniki ali upravljavci, temveč tudi v drugih primerih, ki so jasno določeni v tretjem odstavku 8. člena, in sicer, ko pooblaščenec opravlja transakcije iz šestega, desetega ali enajstega odstavka 5. člena ZPPD.

Ponovno poudarjamo, da se tretji odstavek 8. člena ZPPD, ki opredeljuje način pridobivanja podatkov iz 14. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD o dejanskem lastniku stranke – pravne osebe v primerih, ko le-ta pri organizaciji odpira račun ali izvaja katero od transakcij iz šestega, desetega ali enajstega odstavka 5. člena ZPPD, neposredno navezuje le na tuje pravne osebe, ki ne opravljajo ali ne smejo opravljati trgovske ali proizvodne dejavnosti v državi, v kateri so registrirane, oziroma na fiduciarne ali druge podobne družbe tujega prava z neznanimi lastniki ali upravljavci, ne pa tudi na vse ostale družbe tujega prava. Glede na navedeno se določba tretjega odstavka 8. člena ZPPD v zvezi s pridobivanjem podatkov iz 14. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD smiselno uporablja tudi pri ponovni letni identifikaciji stranke, ki jo organizacija opravi na podlagi drugega odstavka 9. člena ZPPD. Iz navedenega torej izhaja, da se podatki iz 14. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD pri ponovni letni identifikaciji pridobivajo samo v primeru, če transakcije iz 5. člena ZPPD pri organizaciji izvajajo stranke - tuje pravne osebe, ki izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 8. člena ZPPD.

1. 2. Banke

• V katerih primerih mora banka pri identifikaciji stranke pridobiti podatke iz 14. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD?

Na podlagi tretjega in četrtega odstavka 8. člena ZPPD morajo banke kot organizacije iz 2. člena ZPPD pri identifikaciji tujih pravnih oseb iz t.i območij off shore, fiduciarnih družb in drugih podobnih družb tujega prava z neznanimi lastniki ali upravljalci, ugotavljati lastništvo pravnih oseb, in sicer morajo pridobiti podatke o vsaki fizični osebi, ki ima v določeni pravni osebi, ki nastopa kot stranka, 20% poslovni delež oziroma ima tak delež v obliki delnic ali drugih pravic, na podlagi katerih je udeležena pri upravljanju pravne osebe, oziroma je v enakem deležu udeležena v kapitalu ali ima obvladujoč položaj pri upravljanju s sredstvi v tej pravni osebi (14. točka prvega odstavka 38. člena ZPPD).

Ugotavljanje vseh (pomembnejših) dejanskih lastnikov ali upravljalcev (t.i. beneficial owners) pravnih oseb-strank bo moralo biti v vsakem primeru izpeljano tako daleč, da bodo na koncu identificirane vse tiste fizične osebe, ki so imetniki opisanih deležev ali pravic. Glede na izrecno določilo zakona to pomeni, da mora v primeru, ko je lastnik pravne osebe (stranke) druga pravna oseba ali več drugih pravnih oseb, banka pridobiti tudi podatke o lastništvu teh pravnih oseb in tako naprej, vse dokler ne pridobi podatkov o fizičnih osebah, ki so v predpisanem deležu lastniki ali upravljalci vpletenih pravnih oseb.

Zgoraj opisani način pridobivanja podatkov je izhajajoč iz tretjega odstavka 8. člena ZPPD predviden v naslednjih primerih:

• kadar banka za stranko odpre račun ali z njo vzpostavi trajno poslovno razmerje (prvi odstavek 5. člena ZPPD),
• pri vsaki gotovinski transakciji ali pri več med seboj povezanih gotovinskih transakcijah, ki presegajo vrednost 5.000.000 tolarjev (šesti odstavek 5. člena ZPPD),
• pri vsaki transakciji, ki se opravi na podlagi hranilne knjižice na geslo ali prinositelja (deseti odstavek 5. člena ZPPD) in
• kadar v zvezi s transakcijo ali stranko obstajajo razlogi za sum pranja denarja (enajsti odstavek 5. člena).

8. člen ZPPD dodatno ureja postopek identifikacije stranke, ki je pravna oseba, pri čemer tretji odstavek navedenega člena določa način pridobivanja podatkov iz 14. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD. Banka bo takšne podatke pridobila z vpogledom v originalno ali overjeno dokumentacijo iz sodnega ali drugega javnega registra, ki ne sme biti starejša od treh mesecev. Če iz sodnega ali drugega javnega registra ne bo mogoče pridobiti vseh podatkov, bo banka manjkajoče podatke pridobila z vpogledom v listine in poslovno dokumentacijo, ki jo predloži pooblaščenec. Le izjemoma, in sicer če manjkajočih podatkov iz objektivnih razlogov ne bo mogoče pridobiti na zgoraj opisani način, bo banka podatke pridobila iz pisne izjave pooblaščenca.

V zvezi s tem poudarjamo, da pridobivanje podatkov iz 14. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD za banko ni zavezujoče samo takrat, ko pooblaščenec odpira račun v imenu tuje pravne osebe, temveč tudi v drugih primerih, ki so jasno določeni v tretjem odstavku 8. člena, to je v primerih, ko pooblaščenec opravlja transakcije iz šestega, desetega in enajstega odstavka 5. člena ZPPD. In nenazadnje je izhajajoč iz drugega odstavka 9. člena ZPPD pridobivanje podatkov iz 14. točke prvega odstavka 38. člena potrebno tudi ob enkrat letni ponovni identifikaciji stranke - tuje pravne osebe, ki izpolnjuje pogoje iz 8. člena ZPPD.

• Obveznost identifikacije strank pri poslih najemanja kreditov, odobravanja kreditov in izdajanja garancij

Pojem transakcije ne zajema le sprejemanja depozitov, temveč tudi druge vrste transakcij, med katere sodi tudi odobritev kredita oziroma izdaja garancije. Slednje se v praksi pogosto zlorabi tudi za pranje denarja. Tako je organizacija tudi v teh primerih, ob pogojih iz 5. člena ZPPD, dolžna identificirati stranko, pri tem pa je potrebno upoštevati izjeme iz devetega odstavka 5.člena ZPPD, ko identifikacije ni potrebno opraviti.

V primeru, ko je stranka pravna oseba, je organizacija poleg podatkov o pravni osebi, dolžna pridobiti tudi podatke iz 2. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD, to je podatke o delavcu ali pooblaščencu, ki za pravno osebo odpre račun, vzpostavi trajno poslovno razmerje ali opravi transakcijo, preostali nabor podatkov pa je za posamične transakcije razviden iz 6. člena ZPPD. V zvezi s tem je potrebno izpostaviti, da ZPPD pri določenih transakcijah predpisuje tudi pridobivanje podatkov iz 9. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD, to je podatke o namenu transakcije ter podatke o fizični oziroma pravni osebi, kateri je transakcija namenjena. Slednje pomeni, da je poleg naročnika garancije potrebno identificirati tudi upravičenca iz garancije.

Tretji odstavek 7. člena ZPPD določa, da se podatki iz 4., 5., 6., 7., 8., 9.,10., 11., in 12. točke prvega odstavka 38. člena tega zakona pridobijo z vpogledom v listine in poslovno dokumentacijo, v kolikor pa teh podatkov ni mogoče pridobiti na opisani način, se manjkajoči podatki lahko pridbijo od stranke (navedeno ne velja za podatke o izvoru denarja ali premoženja, ki je predmet transakcije, ter za podatke o razlogih za sum pranja denarja).

V zvezi z zastavljenim vprašanjem, ali je za namen pridobitve podatkov iz 6., 8., 9.,10. in 11. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD dovolj pogodbena dokumentacija, oziroma pravilno izpolnjeni prejeti plačilni nalogi iz tujine, menimo, da navedeno predstavlja listine in poslovno dokumentacijo, kot to določa tretji odstavek 7. člena ZPPD.

• Ali je potrebna identifikacija stranke, ki nastopa v kreditnih pogodbah kot porok in skupaj s kreditojemalcem jamči za poplačilo obveznosti, možnost uveljavljanja takšnega zavarovanja pa je majhna?

Pri sklepanju kreditne pogodbe, s katero se banka zaveže dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev, je banka, ki sodi med organizacije iz 2. člena ZPPD, dolžna opraviti identifikacijo stranke, ki pogodbo sklepa, in pridobiti podatke iz prvega odstavka 6. člena ZPPD. Ker gre v primeru sklenitve kreditne pogodbe tudi za prenos denarnih sredstev banke na račun stranke, pomeni plačilo pogodbeno dogovorjenega zneska kredita v korist stranke hkrati tudi izvršitev transakcije. Če pri tem višina odobrenega kredita oziroma vrednost izvršene transakcije presega vrednost 3.000.000 tolarjev, mora banka na podlagi drugega odstavka 5. člena ZPPD opraviti identifikacijo stranke - prejemnika kredita ter pridobiti ustrezne podatke iz drugega odstavka 6. člena ZPPD.

Pri identifikaciji stranke iz prvega in drugega odstavka 5. člena ZPPD mora banka med drugim pridobiti zlasti podatke o:

• pravni osebi, ki odpre račun, vzpostavi trajno poslovno razmerje ali opravi transakcijo oziroma podatke o pravni osebi, za katero se odpre račun, vzpostavi trajno poslovno razmerje ali opravi transakcija ter podatke o fizični osebi, ki za pravno osebo odpre račun, vzpostavi trajno poslovno razmerje ali opravi transakcijo,
• fizični osebi, ki odpre račun, vzpostavi trajno poslovno razmerje ali opravi transakcijo oziroma podatke o fizični osebi, za katero se odpre račun, vzpostavi trajno poslovno razmerje ali opravi transakcijo ter podatke o fizični ali pravni osebi, ki ji je transakcija namenjena,
• podatke o nalogodajalcu pri nakazilih iz tujine ter
• podatke o vsaki fizični osebi, ki je posredno ali neposredno imetnik najmanj 20% poslovnega deleža, delnic oziroma drugih pravic, na podlagi katerih je udeležen pri upravljanju pravne osebe, oziroma je udeležen v kapitalu pravne osebe z najmanj 20% deležem ali ima obvladujoči položaj pri upravljanju s sredstvi pravne osebe (v kolikor gre za primer tuje pravne osebe iz tretjega odstavka 8.člena ZPPD).

Iz navedenega izhaja, da mora banka pred sklenitvijo kreditne pogodbe oziroma pred izvršitvijo transakcije identificirati pogodbeno stranko, ki v svojem imenu in za svoj račun sklepa omenjeni pravni posel. Identifikacija je potrebna tudi v zvezi s stranko, ki pri sklenitvi kreditne pogodbe nastopa v tujem imenu in za tuj račun, oziroma v svojem imenu in za tuj račun kot pooblaščenec, ter stranko (pooblastitelja), ki ji je izplačilo kredita dejansko namenjeno.

Zaradi zavarovanja nastale obveznosti do banke lahko nastopa v kreditnih pogodbah poleg kreditojemalca tudi porok, ki s poroštveno izjavo jamči za izpolnitev kreditne obveznosti, če je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pogodbi. Ker je razmerje med banko in porokom subsidiarne narave in sme banka zahtevati izpolnitev obveznosti od poroka šele po preteku roka, v katerem zapade obveznost v plačilo, predvsem pa, ker porok v odnosu do banke ne nastopa v vlogi stranke, ki sklepa oziroma za katero se sklepa pogodba, niti kot stranka, ki ji je transakcija namenjena, banka ni dolžna opraviti identifikacije poroka v smislu prvega in drugega odstavka 6. člena ZPPD. Identifikacijo poroka bo banka izjemoma izvedla le v primeru, ko bo od poroka na podlagi njegove poroštvene izjave zahtevala izpolnitev veljavne obveznosti, ki je kreditojemalec ni izpolnil v roku, določenem v pogodbi. Ker predstavlja vračilo dolgovanega zneska kredita, katerega vrednost presega 3.000.000 tolarjev transakcijo iz drugega odstavka 5. člena ZPPD, bo banka v primeru, da porok dejansko poravna dolžnikovo obveznost, dolžna izvršiti identifikacijo poroka in pri tem pridobiti vse potrebne podatke iz drugega odstavka 6. člena ZPPD.

• Ali je potrebna identifikacija garancijskega upravičenca, če pri izdaji garancije poleg banke in naročnika garancije kot stranka nastopa garancijski upravičenec, v korist katerega je garancija izdana, unovčenje garancije pa je zelo redko?

Bančna garancija predstavlja posebno obliko zavarovanja terjatev, pri kateri za zapadle obveznosti dolžnika upniku jamči banka, ki se nasproti prejemniku garancije (upniku) pisno zaveže, da mu bo poravnala določeno obveznost, če je naročnik garancije (dolžnik) ne bo izpolnil v predvidenem roku. Ker nastopa prejemnik garancije do banke le kot upravičenec do poravnave obveznosti, nastale med njim in dolžnikom, lahko z bančno garancijo zavarovano terjatev dolžnika v banki uveljavlja le v primeru, če naročnik garancije ob zapadlosti terjatve ne izpolni pogodbenih obveznosti.

Banka poleg naročnika garancije kot porok subsidiarno jamči garancijskemu upravičencu za poplačilo njegovih terjatev, pri čemer z njim ne vzpostavi trajnega poslovnega razmerja v smislu prvega odstavka 5. člena ZPPD. Izpolnitev poroštvene obveznosti banke do garancijskega upravičenca je namreč pogojena z dolžnikovim ravnanjem (neizpolnitvijo pogodbene obveznosti v določenem roku) in ostalimi pogoji, navedenimi v garanciji. Iz tega razloga banki ob izdaji garancije ni potrebno identificirati garancijskega upravičenca v smislu drugega odstavka 5. člena ZPPD in pridobivati podatkov iz prvega odstavka 6. člena ZPPD.

Identifikacija garancijskega upravičenca pa bo potrebna v primeru, če dolžnik ob zapadlosti ne bo izpolnil pogodbene obveznosti in bo garancijski upravičenec zaradi poplačila zapadle terjatve pri banki kasneje uveljavljal garancijo. Ker pomeni prenos denarnih sredstev z banke-garanta na račun garancijskega upravičenca izvršitev transakcije, bo pri izplačilu zavarovanega zneska v vrednosti več kot 3.000.000 tolarjev banka na podlagi drugega odstavka 5. člena ZPPD dolžna identificirati upravičenca, katerega terjatev je bila zavarovana z garancijo, oziroma upravičenca, ki mu bo poravnana obveznost, in v zvezi s tem pridobiti potrebne podatke iz drugega odstavka 6. člena ZPPD.

• Ali je potrebno identificirati asignata, ki v osnovnem poslu (asignacijska pogodba) ni dolžnik do banke, temveč banki poravna njeno terjatev namesto glavnega dolžnika v skladu s podpisano pogodbo?

Pri sklepanju asignacijske pogodbe velja, da nastane dolžniško razmerje med prejemnikom in nakazancem šele na podlagi izjave nakazanca prejemniku, da sprejema nakazilo, pri čemer je razmerje med nakazovalcem in prejemnikom nakazila oziroma nakazovalcem in nakazancem neodvisno od razmerja med nakazancem in prejemnikom nakazila.

Ker gre pri nakazilu za izpolnitev na račun tretje osebe, je jasno, da bo v primeru nakazila denarnih sredstev na račun banke nad 3.000.000 tolarjev šlo za transakcijo v smislu drugega odstavka 5. člena ZPPD, zato bo banka dolžna izvršiti identifikacijo stranke, ki bo nakazilo izvedla (nakazanec). Pri tem bo morala navesti tudi stranko, za katero se bo nakazilo izvedlo (nakazovalca), saj je le-ta na podlagi asignacijske pogodbe z nakazancem v pooblastilnem razmerju. Poravnava terjatve z nakazilom na račun banke ne predstavlja torej ničesar drugega, kot le izvršitev transakcije med nakazancem in prejemnikom nakazila na podlagi predhodno sklenjene asignacijske pogodbe, zato je banka v zvezi z nakazancem dolžna pridobiti podatke iz drugega odstavka 6.člena ZPPD.

• Pravila v zvezi z identifikacijo (načinom pridobivanja podatkov) nalogodajalca pri nakazilih iz tujine?

Način, kako se v primeru nakazila iz tujine podatek iz 11. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD pridobi, je predpisan v tretjem odstavku 7. člena ZPPD. Le-ta določa, da se podatki o imenu in priimku oziroma firmi in sedežu nalogodajalca iz tujine pridobijo z vpogledom v listine in poslovno dokumentacijo. Pri razlagi vsebine navedene določbe je v konkretnem primeru potrebno izhajati iz specifične narave transakcij oziroma nakazil iz tujine in razmerij med sodelujočimi subjekti. V obravnavanem primeru namreč domača banka prejme nalog za izvršitev nakazila od tuje banke, pri čemer tuja banka nastopa na podlagi naloga svoje stranke – nalogodajalca. Iz navedenega jasno izhaja, da si določbe 7. člena ni mogoče enostavno razlagati na način, da lahko domača banka pridobi podatke od subjekta, kateremu je nakazilo namenjeno.

Temeljno načelo instituta opravljanja identifikacije je v tem, da je potrebno pridobiti podatke na podlagi verodostojnih, neodvisnih in objektivnih virov. Pri nakazilih iz tujine je tako potrebno izhajati iz dejstva, da je bila praviloma tudi tuja banka dolžna opraviti identifikacijo svoje stranke (nalogodajalca). Le tuja banka kot objektivni vir namreč natančno ve, kdo je dejansko nalogodajalec. In ravno na obstoječi dolžnosti tuje finančne inštitucije, ki je praviloma kontrolirana in nadzirana v tujini s strani tujih pristojnih državnih organov (na tem tudi temelji zaupanje v ustrezen in zadovoljiv sistem boja zoper pranje denarja v tuji državi), temelji razlaga 7. člena ZPPD, na podlagi katere je potrebno podatke pridobiti od tuje banke, torej banke nalogodajalca.

To pomeni, da bodo morali biti zahtevani podatki o nalogodajalcu iz tujine razvidni iz uporabljenega instrumenta plačilnega prometa (npr. Swift) ali iz drugih listin oziroma dokumentacije, ki jih je dolžna posredovati tuja finančna inštitucija. Enako velja za vse manjkajoče podatke, ki jih mora domača banka pred izvršitvijo nakazila dodatno zahtevati neposredno od tuje finančne inštitucije. V zvezi z navedenim opozarjamo, da v primeru, ko tuja finančna inštitucija zahtevanih podatkov noče posredovati oziroma jih od svoje stranke niti ni pridobila, čeprav bi jih morala, je to lahko razlog za prijavo sumljive transakcije, izvršitev takšne transakcije pa se lahko tudi zavrne.

Določbo 7. člena ZPPD pa je mogoče ravno zaradi specifičnosti okoliščin pri nakazilih iz tujine in težav, ki se v praksi pojavljajo (stroški, ki jih, ne po svoji krivdi, krije domača banka), interpretirati tudi na način, ki dovoljuje domači banki pridobitev določenih podatkov o nalogodajalcu iz tujine od prejemnika nakazila. Pogoji za takšno ravnanje banke so podani takrat, ko banka na podlagi notranjih pravil skrbnega pregleda vsebine in narave nakazil oceni, da niso podani razlogi, zaradi katerih transakcije ne bo izvršila, in da je pridobivanje podatkov od tuje finančne inštitucije povezano z nesorazmernimi stroški, ki bi bremenili domačo banko, pri čemer nastanek le-teh izključno izhaja iz sfere nepravilnega ravnanja tuje finančna inštitucije. Domača banka je v tem primeru vseeno dolžna, da pred odločitvijo o pridobitvi podatkov od prejemnika nakazila stori vse, da podatke pridobi od tuje banke, kajti šele takrat lahko domača banka oceni, ali tuja banka sploh noče posredovati zahtevanih podatkov (razlog za sumljivo transakcijo oziroma za neizvršitev nakazila), ali pa gre dejansko le za vprašanje nastanka dodatnih nesorazmernih stroškov. Prejemnik nakazila je dolžan banki v teh primerih zahtevane podatke posredovati v obliki listin in poslovne dokumentacije, ki dokazuje verodostojnost posredovanih podatkov.

V zvezi z določilom četrtega odstavka 7. člena ZPPD pa smo mnenja, da ga je potrebno uporabljati restriktivno. Navedena določba namreč po svoji vsebini pomeni, da lahko v določenih primerih organizacija pridobi manjkajoče podatke neposredno od stranke, kar v praksi praviloma pomeni na podlagi ustnih navedb le-te. Vendar se podatki na takšen način lahko pridobijo le v primerih, ko organizacija listine in poslovno dokumentacijo poseduje, vendar iz nje niso razvidni vsi zahtevani podatki, pri čemer ne obstaja kakršnakoli obveznost, da bi jih le-ti morali vsebovati. Pri nakazilih iz tujine pa gre za situacijo, ko morajo biti predpisani podatki razvidni iz uporabljenega plačilnega instrumenta (mednarodni bančni standardi in nacionalna zakonodaja), oziroma bi jih morala posredovati tuja banka, zato je domača banka dolžna ravnati na način, opisan v prejšnjih odstavkih tega dopisa.

• Ali je banka dolžna zagotavljati identifikacijo stranke ob zamenjavi lastništva potrdila o vlogi?

Iz narave potrdila o vlogi torej izhaja, da gre za vrednostni papir, s katerim ima zakoniti imetnik upravičenje, da le pri banki izdajateljici uveljavlja pravico do izplačila deponiranih sredstev. Kdo je zakoniti imetnik, izhaja iz vrste vrednostnega papirja, katerega značilnost je, da se lastništvo na njem ter posledično upravičenje, ki izhaja iz njega, prenaša z indosamentom. Pri tem se pravica do izplačila sredstev pri banki dokazuje z neposredno prezentacijo potrdila v banki in z nepretrgano verigo indosamentom na zadnji strani potrdila. Pomembna je torej ugotovitev, da se banka pri sklepanju poslovnega razmerja zaveže le stranki, s katero vzpostavi poslovno razmerje. Nadaljnje aktivnosti v zvezi z navedenim produktom pa so v prvi vrsti pogojene z avtonomno voljo stranke, ali bo potrdilo sploh prenesla in na koga.

Banka je pri sklepanju pogodbe v zvezi z izdajo potrdila o vlogi kot dolžniškega vrednostnega papirja dolžna izvršiti identifikacijo stranke, ki je navedeno poslovno razmerje sklenila. To namreč jasno izhaja iz prvega odstavka 5. člena ZPPD.

Za razliko od stranke, ki z banko neposredno vzpostavi poslovno razmerje, predstavljajo vsi naslednji indosatarji (osebe, katerim v korist je bilo potrdilo preneseno) v trenutku prenosa lastništva le upravičence, ki bi jim bila banka ob zapadlosti potrdila o vlogi in neposredni prezentaciji le-tega dolžna izplačati deponirana sredstva. Pri tem je potrebno poudariti, da iz narava obravnavanega vrednostnega papirja izhaja, da za banko nastane dolžnost izplačati sredstva šele takrat in samo tistemu, ki potrdilo neposredno banki prezentira, kar pomeni, da mora upravičenec k banki tudi priti. Posledično banka ni dolžna, objektivno pa tudi ni zmožna, zaznati vsakokraten prenos lastništva oziroma upravičenja na potrdilu o vlogi, saj pri samem prenosu ne sodeluje. Zato indosanti (razen prvega, ki je stranka) in posledično indosatarji pri prenosih lastništva na potrdilu ne štejejo za stranke v smislu določb ZPPD. Iz 5. člena ZPPD namreč jasno izhaja, da je organizacija dolžna identificirati stranko, ko za njo odpira račun ali z njo vzpostavlja trajno poslovno razmerje, oziroma ko stranka pri organizaciji izvaja transakcije, do česar pa pri prenosu lastništva na vrednostnem papirju samo po sebi še ne pride.

Banka pa bo vedno dolžna opraviti identifikacijo zakonitega imetnika oziroma upravičenca (zadnjega indosatarja), ko bo le-ta ob zapadlosti potrdila o vlogi in neposredni prezentaciji le-tega pri banki neposredno uveljavljal izplačilo sredstev. V tem primeru, gre za vrsto razpolaganja z deponiranimi sredstvi, ki jih upravičenec do izplačila ni deponiral, zato ga do sedaj banka niti ni mogla identificirati. Z uveljavljanjem izplačila deponiranih sredstev se zato med banko in upravičencem vzpostavi poslovno razmerje, ki je podobno razpolaganju pooblaščenca na računu, ki ga sam ni odprl. Pri tem se po analogiji kot pooblastilo šteje potrdilo o vlogi oziroma nepretrgana veriga indosamentov na zadnji strani le-tega (od stranke do zadnjega indosatarja). Vendar pa gre v zvezi z obravnavanim bančnim produktom še za močnejšo vlogo upravičenca, saj kot lastnik potrdila o vlogi uveljavlja izplačilo v svojem imenu, torej smiselno kot nosilec depozita oziroma računa oziroma pogodbenega razmerja, kar ga izenačuje s stranko, ki na podlagi prvega odstavka 5. člena ZPPD odpre račun oziroma vzpostavi poslovno razmerje. Ker pa banka pred tem zaradi narave posla predpisanih podatkov po ZPPD o upravičencu še ni mogla pridobiti (ga ni identificirala), jih je dolžna pridobiti sedaj, in to kot da bi upravičenec z zahtevo za izplačilo šele zahteval odpiranje računa oziroma vzpostavljal poslovno razmerja. Banka je torej v teh primerih vedno dolžna identificirati osebo, ki zahteva izplačilo, ne glede na višino zneska.

Na podlagi ocene Urada gre v obravnavanem primeru za bolj rizičen bančni produkt. To pa pomeni, da bo morala biti banka pri navedenih potrdilih o vlogi in transakcijah, ki se bodo izvajale na podlagi oziroma v zvezi z njimi, bolj previdna in jih ocenjevati tudi z vidika sumljivosti.

• Ali je sklenitev depozitne pogodbe mogoče šteti za transakcijo v smislu 2. ali 6. odstavka 5. člena ZPPD, ali gre v tem primeru za vzpostavitev trajnega poslovnega razmerja?

• Ali je pisni nalog komitenta banke za nakazilo denarnih sredstev, posredovan banki po faxu glede na določbe ZPPD zadosten identifikacijski element za ugotavljanje istovetnosti stranke?

1. 3. Pokojninske družbe in zavarovalnice

• Identifikacija stranke pri zavarovalnicah in posrednikih pri prodaji zavarovalnih polic

Kot izhaja iz določil, ki so temeljna za opravljanje identifikacije v zavarovalnicah (3. in 4. odstavek 5. člena ZPPD), se pri zavarovalnicah in pri posrednikih pri prodaji zavarovalnih polic ne glede na določbe prvega in drugega odstavka 5. člena identifikacija stranke opravi:

• samo pri poslih življenskega zavarovanja, in sicer v primerih, ko posamezen obrok premije ali več obrokov premije, ki jih je potrebno plačati v enem letu, presega vrednost 200.000 tolarjev, ali ko plačilo enkratne premije presega vrednost 500.000 tolarjev. Identifikacija se opravi tudi v primerih, ko se posamezni obrok premije ali več obrokov premije, ki jih je potrebno plačati v enem letu, poveča ter preseže vrednost 200.000 tolarjev ter
• pri poslih pokojninskega zavarovanja, če je zavarovalno polico mogoče prenesti ali jo uporabiti kot zavarovanje za najem posojila ali kredita.

Ne glede na naravo oziroma vrsto zavarovalnega posla pa so zavarovalnice na podlagi šestega in enajstega odstavka 5. člena ZPPD dolžne opraviti identifikacijo stranke pri vsaki gotovinski transakciji ali pri več med seboj povezanih gotovinskih transakcijah, ki presegajo vrednost 5.000.000 tolarjev, oziroma vedno, ko v zvezi s transakcijo ali stranko obstajajo razlogi za sum pranja denarja, razen če je stranka organizacija iz devetega odstavka 5. člena ZPPD. Tako bo zavarovalnica v primeru, da pri sklepanju oziroma izvrševanju pogodbe o premoženjskem ali življenjskem zavarovanju katerekoli zavarovalne vrste iz drugega odstavka 2. člena Zakona o zavarovalništvu v zvezi z določeno stranko oziroma naravo in okoliščinami posameznega zavarovalnega posla ugotovi sum pranja denarja, dolžna izvršiti identifikacijo stranke ter pridobiti ustrezne podatke iz sedmega odstavka 6. člena ZPPD.

• Ali je potrebno v primeru kolektivnega zavrovanja, ko premijo v celoti ali deloma v korist zavarovanca vplačuje njegov delodajalec, identificirati delodajalca-plačnika premije?

Pokojninske družbe sodijo med organizacije iz 2. člena ZPPD, pri čemer četrti odstavek 5. člena ZPPD v zvezi z zavarovalnicami ali drugimi organizacijami, med te sodi pokojninska družba, določa obveznost identifikacije strank pri poslih pokojninskega zavarovanja samo, če je zavarovalno polico mogoče prenesti ali jo uporabiti kot zavarovanje za najem posojila ali kredita. Tako identifikacija ni vezana na višino obroka vplačane premije, določene v tretjem odstavku 5. člena ZPPD, saj navedeno določilo velja zgolj za zavarovalnice in posrednike pri prodaji zavarovalnih polic, kadar opravljajo posle življenskega zavarovanja.

Glede na to, da so pravice, ki jih zavarovanec pridobi, določene s pokojninskim načrtom in da so pravice iz prostovoljnega dodatnega zavarovanja po pokojninskem načrtu, razen izjem določenih v Zakonu o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (Ur.l. RS, št.106/99), neprenosljive, identifikacija stranke s strani organizacije ni potrebna. Slednje velja tako za individualno, kot za kolektivno dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje. Le v primeru, ko bo organizacija opravljala posle pokojninskega zavrovanja, kjer bo mogoče zavarovalno polico prenesti ali jo uporabiti kot zavarovanje za najem posojila ali kredita, pa bo potrebno takšno stranko identificirati ter pridobiti podatke iz prvega odstavka 6. člena ZPPD. V teh primerih bo organizacija morala opraviti identifikacijo stranke, ki je lahko fizična ali pravna oseba, odvisno od tega, ali bo premijo vplačal zavarovanec sam ali pa bo to na podlagi pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta v njegovo korist storil delodajalec-plačnik premije.

Ne glede na zgornje omejitve pa je organizacija glede na določila šestega in enajstega odstavka 5. člena ZPPD dolžna opraviti identifikacijo strank tudi pri ostalih poslih pokojninskega zavarovanja, in sicer v primeru gotovinskih in povezanih gotovinskih transakcij nad 5.000.000 tolarjev ter v primeru sumljivih transakcij. Pri tem je potrebno poudariti, da se mora tudi v teh primerih identifikacija opraviti ne glede na to, ali gre za individualno ali kolektivno pokojninsko zavarovanje.

• Ali za zavarovalnice veljajo samo tretji, četrti in šesti odstavek 5. člena ZPPD?

Na podlagi 2. člena ZPPD so tudi zavarovalnice med tistimi organizacijami, pri katerih se pred in pri sprejemanju, izročitvi, zamenjavi, hrambi, razpolaganju ali drugem ravnanju z denarjem ali premoženjem izvajajo ukrepi za odkrivanje in preprečevanje pranja denarja.

Kot izhaja iz določil, ki so temeljna za opravljenje identifikacije v zavarovalnicah (3. in 4. odstavka 5. člena ZPPD), se namreč pri zavarovalnicah in pri posrednikih pri prodaji zavarovalnih polic, ne glede na določbe prvega in drugega odstavka 5. člena, identifikacija stranke opravi:

• samo pri poslih življenskega zavarovanja, in sicer v primerih, ko posamezen obrok premije ali več obrokov premije, ki jih je potrebno plačati v enem letu, presega vrednost 200.000 tolarjev, ali ko plačilo enkratne premije presega vrednost 500.000 tolarjev. Identifikacija se opravi tudi v primerih, ko se posamezni obrok premije ali več obrokov premije, ki jih je potrebno plačati v enem letu, poveča ter preseže vrednost 200.000 tolarjev ter
• pri poslih pokojninskega zavarovanja, če je zavarovalno polico mogoče prenesti ali jo uporabiti kot zavarovanje za najem posojila ali kredita.

Ne glede na naravo oziroma vrsto zavarovalnega posla pa so zavarovalnice na podlagi šestega in enajstega odstavka 5. člena ZPPD dolžne opraviti identifikacijo stranke pri vsaki gotovinski transakciji ali pri več med seboj povezanih gotovinskih transakcijah, ki presegajo vrednost 5.000.000 tolarjev oziroma vedno, ko v zvezi s transakcijo ali stranko obstajajo razlogi za sum pranja denarja, razen če je stranka organizacija iz devetega odstavka 5. člena ZPPD. Tako bo zavarovalnica v primeru, če pri sklepanju oziroma izvrševanju pogodbe o premoženjskem ali življenjskem zavarovanju katerekoli zavarovalne vrste iz drugega odstavka 2. člena Zakona o zavarovalništvu v zvezi z določeno stranko oziroma naravo in okoliščinami posameznega zavarovalnega posla ugotovi sum pranja denarja, dolžna izvršiti identifikacijo stranke ter pridobiti ustrezne podatke iz sedmega odstavka 6. člena ZPPD.

O vsaki gotovinski transakciji, ki presega 5.000.000 tolarjev, oziroma o več med seboj povezanih gotovinskih transakcijah, ki skupno presegajo 5.000.000 tolarjev, ter vedno, kadar v zvezi s stranko ali transakcijo obstajajo razlogi za sum pranja denarja, mora zavarovalnica sporočiti Uradu potrebne podatke, navedene v prvem, drugem in tretjem odstavku 10. člena ZPPD.

Iz navedenega izhaja, da je zavarovalnica kot organizacija iz 2. člena ZPPD v zvezi z identifikacijo stranke dolžna upoštevati določila tretjega, četrtega, šestega in enajstega odstavka 5. člena ZPPD. Hkrati pa za zavarovalnice veljajo tudi olajšave, ki jih določa deveti odstavek 5. člena (kdaj identifikacija ni potrebna).

• Ali morajo zavarovalnice in posredniki pri prodaji zavarovalnih polic pri identifikaciji na podlagi 5. člena ZPPD pridobiti tudi podatke o številki in nazivu izdajatelja osebnega dokumenta?

V 6. členu ZPPD je določen nabor podatkov, ki jih mora zavarovalnica in posrednik pri prodaji zavarovalnih polic pridobiti pri identifikaciji na podlagi 5. člena ZPPD, pri čemer je potrebno posebej izpostaviti zlasti 2. in 3. točko prvega odstavka 38. člena ZPPD. 2. točka prvega odstavka 38. člena ZPPD določa, da mora evidenca o strankah in transakcijah iz 5. člena ZPPD obsegati naslednje podatke: ime, priimek, stalno prebivališče, rojstne podatke in davčno številko delavca ali pooblaščenca, ki za pravno osebo odpre račun, vzpostavi trajno poslovno razmerje ali opravi transakcijo, ter številko in naziv izdajatelja uradnega osebnega dokumenta. 3. točka prvega odstavka 38. člena ZPPD pa določa pridobivanje naslednjih podatkov: ime, priimek, stalno prebivališče, rojstne podatke in davčno številko fizične osebe, ki odpre račun, vzpostavi trajno poslovno razmerje, vstopi v igralnico oziroma v prostore drugega koncesionarja za posebne igre na srečo ali opravi transakcijo, oziroma fizične osebe, za katero se odpre račun, vzpostavi trajno poslovno razmerje ali opravi transakcija, ter številko in naziv izdajatelja uradnega osebnega dokumenta.

Iz navedenega sledi, da ZPPD pri pridobivanju podatkov ne dopušča izjem. Edina izjema, ki je dopustna v nekaterih primerih iz 6. člena ZPPD, je pridobivanje podatka o davčni številki, pri čemer velja poudariti, da izjema velja le pri identifikaciji stranke, ne pa pri sporočanju podatkov Uradu na podlagi 10. člena ZPPD.

• Ali morajo zavarovalnice in posredniki pri prodaji zavarovalnih polic pri identifikaciji na podlagi 5. člena ZPPD v primeru, da stranko zastopa pooblaščenec, pridobiti tudi pooblastilo in fotokopijo osebnega dokumenta pooblaščenca?

ZPPD v 7. členu določa način pridobivanja podatkov iz prvega odstavka 38. člena ZPPD, medtem ko prvi in drugi odstavek 8. člena ZPPD določata dolžnost organizacije od stranke zahtevati izjavo, ali posluje v svojem imenu ali kot pooblaščenec. V slednjem primeru organizacija namreč pridobi podatke iz 2. in 3. točke prvega odstavka 38. člena ZPPD iz pisnega pooblastila stranke, v imenu katere pooblaščenec posluje.

V zvezi s fotokopiranjem osebnega dokumenta pooblaščenca velja izpostaviti določbo petega odstavka 7. člena ZPPD, ki določa, da mora organizacija, v kolikor je stranka nerezident, pri identifikaciji iz prvega, petega, šestega, desetega in enajstega odstavka 5. člena ZPPD fotokopirati tudi njen uradni osebni dokument. Iz navedenega sledi, da ZPPD dolžnosti fotokopiranja uradnega osebnega dokumenta stranke, ki je rezident RS, ne predpisuje.

1. 4. Pravne in fizične osebe, ki opravljajo posle v zvezi z dejavnostjo leasinga

• Ali mora lizinška hiša t.i. »dilerje«, ki dnevno odkupujejo vozila, pri vsakem nakupu vozila identificirati v skladu s 7. členom ZPPD ali pa bi bilo to mogoče urediti z letnimi izjavami oziroma z izjavo, definirano v aneksu pogodbe o poslovanju?

V skladu s 5. členom ZPPD, razen izjem iz devetega odstavka 5. člena, morajo pravne in fizične osebe, ki opravljajo posle v zvezi z dejavnostjo leasinga (te sodijo med organizacije iz 2. člena ZPPD), stranko identificirati v naslednjih primerih:

• pri vsaki transakciji ali pri več med seboj povezanih transakcijah, ki presegajo vrednost 3.000.000 tolarjev (drugi odstavek 5. člena)
• pri vsaki gotovinski transakciji ali pri več med seboj povezanih gotovinskih transakcijah, ki presegajo vrednost 5.000.000 tolarjev (šesti odstavek 5. člena) in
• kadar v zvezi s transakcijo ali stranko obstajajo razlogi za sum pranja denarja (enajsti odstavek 5. člena).

V primeru, ko je stranka pravna oseba, je organizacija poleg podatkov o pravni osebi dolžna pridobiti tudi podatke iz 2. točke p