domov
Zakonodaja
Mnenja
natisni
 
 
Mnenja - Notranji akt, pooblaščenec, odgovornost uslužbencev 

 Vsebina
 >
6. Notranji akt, pooblaščenec, odgovornost uslužbencev

 

6. Notranji akt, pooblaščenec, odgovornost uslužbencev

  • O vlogi in odgovornosti vodstva (uprave in poslovodstva), pooblaščenca in ostalih uslužbencev organizacije! O pomenu notranjega akta organizacije!

Zakona o preprečevanju pranja denarja v 12. členu določa, da mora organizacija za sporočanje podatkov uradu in za opravljanje drugih nalog po tem zakonu imenovati pooblaščenca in enega ali več namestnikov pooblaščenca. Prav tako je v istem členu tudi določeno, da mora organizacija zagotoviti notranjo kontrolo nad opravljanjem nalog po tem zakonu. Navedena določba je temeljna določba, ki uvaja obveznost vodstva organizacije, da v okviru svojega poslovanja vzpostavi in organizira notranjo kontrolo ter imenuje pooblaščenca in njegove namestnike, ki znotraj organizacije skrbijo za pravilno izvajanje predpisov s področja preprečevanja in odkrivanja pranja denarja.

Način ureditve in določitve nalog in odgovornosti uslužbencev v organizaciji (ne le pooblaščencev) je prepuščeno vsaki organizaciji posebej, ki to podrobneje predpiše v svojem notranjem aktu, upoštevajoč konkretne okoliščine in razmere v organizaciji. To jasno izhaja iz 2. člena Pravilnika o pooblaščencu, načinu izvajanja notranje kontrole, hrambi in varovanju podatkov, vodenju evidenc in strokovnem usposabljanju delavcev organizacij, odvetnikov, odvetniških družb, notarjev, revizijskih družb, samostojnih revizorjev in pravnih ali fizičnih oseb, ki opravljajo računovodske storitve ali storitve davčnega svetovanja (v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da so v Pravilniku predpisani le minimalni standardi za notranjo kontrolo in za izvajanje drugih nalog iz ZPPD, pri čemer se podrobnejša pravila določijo v notranjem aktu organizacije.

V skladu s 5. členom Pravilnika sta za vzpostavitev in organiziranje notranje kontrole in za imenovanje pooblaščencev odgovorna organizacija in njeno poslovodstvo, pri čemer je bistveni del navedene določbe zahteva, da se v notranjem aktu organizacije določi in razmeji odgovornost med poslovodstvom organizacije, organizacijskimi enotami oziroma podružnicami, pooblaščencem, namestnikom pooblaščenca in drugimi službami organizacije.

V zvezi z vlogo in položajem pooblaščenca v organizaciji je nujno potrebno razumeti vsebino prvega odstavka 12. člena ZPPD (enako prvi odstavek 11. člena Pravilnika) v smislu vsebine 13. in 14. člena Pravilnika, ki podrobneje predpisuje vlogo pooblaščenca. Ta mora sporočati podatke Uradu, skrbeti za pravilno in pravočasno sporočanje podatkov Uradu v skladu z ZPPD, sodelovati pri usposabljanju uslužbencev organizacije, sodelovati pri pripravi notranjega akta in pri izdelavi smernic za učinkovito opravljanje kontrole znotraj organizacije.

Vendar zgoraj navedeno nikakor ne pomeni, da je za vsako nalogo in morebitne kršitve s področja odkrivanja in preprečevanja pranja denarja avtomatično odgovoren pooblaščenec oziroma njegov namestnik. Zgoraj navedeno tudi ne pomeni, da mora pooblaščenec kot takšen neposredno skrbeti za pravilnost vsake konkretno opravljene identifikacije, neposredno (s)poznati vsako stranko organizacije, oziroma v vsakem konkretnem primeru neposredno preveriti pravilnost izvajanja nalog vsakega uslužbenca organizacije posebej (npr. pri izpolnjevanju obveznosti v zvezi s pridobivanjem in sporočanjem podatkov o gotovinskih transakcijah). Temeljna naloga pooblaščenca je namreč v tem, da skupaj in pod nadzorstvom poslovodstva oziroma uprave organizacije delo v njej organizira tako, da se na vseh ravneh v organizaciji učinkovito in pravilno izpolnjujejo naloge in obveznosti na način kot je na splošno predpisan v ZPPD, bolj podrobneje pa v podzakonskih predpisih in v notranjem aktu organizacije. To implicitno izhaja tudi iz zgoraj navedenega 5. člena Pravilnika, ki izrecno zapoveduje, da mora organizacija v notranjem aktu določiti in razmejiti odgovornosti med uslužbenci oziroma službami organizacije.

S tem v zvezi je pomembna ugotovitev, da pomeni notranji akt organizacije njeno notranje pravo, ki ga sprejme vodstvo (poslovodstvo oziroma uprava) organizacije, pri čemer v skladu s statusnimi predpisi (npr. Zakon o gospodarskih družbah,…) takšen akt pravnoformalno obvezuje vse tiste uslužbence organizacije, na katere se le-ta nanaša (praviloma vse zaposlene v organizaciji). To pa je tudi ena od bistvenih pravno pomembnih okoliščin pri iskanju oziroma ugotavljanju odgovornih oseb pri prekrških ali kaznivih dejanjih (npr. storitev kaznivega dejanja pranja denarja iz malomarnosti).

Notranji akt organizacije je namenjen temu, da se podrobneje določi in tudi razmeji naloge in pooblastila uslužbencev organizacije v zvezi z izvajanjem nalog s področja odkrivanja in preprečevanja pranja denarja. Smiselno namreč je, da je v prvi vrsti za pravilno opravljanje identifikacije stranke (pridobivanje predpisanih podatkov na predpisan način) odgovoren uslužbenec, ki s stranko neposredno komunicira. Prav tako je smiselno, ekonomično in učinkovito, da nadzor in kontrolo nad zakonitostjo dela uslužbencev na določenem področju, službi ali poslovni enoti (t.i. organizacijske enote) v prvi vrsti izvaja njihov neposredno nadrejeni, saj to nenazadnje izhaja že iz njegove funkcije in delovnega mesta, ki ga zaseda.

Na kakšen način se organizira nadaljnji nadzor in kontrola dela organizacijskih enot, je spet odvisno od organizacije same. Vendar je smotrno in najustrezneje, da to neposredno opravljajo osebe (npr. vodje določenih skupnih enot organizacije), ki so že po svoji funkciji odgovorne za vodenje, organiziranje in nadziranje določenega področja poslovanja organizacije. Jasno je namreč, da takšna oseba tudi najbolje pozna področje poslovanja, ki ga nadzira in kontrolira.

V skladu z zgoraj navedeno razmejitvijo nalog in odgovornosti se v primeru morebitnih kršitev predpisov s področja odkrivanja in preprečevanja pranja denarja tudi ugotavlja odgovornost subjektov (v vsakem primeru se upoštevajo okoliščine konkretnega primera kršitev). Pri tem je potrebno poudariti, da vodje organizacijskih enot (enako velja tudi za njihove nadrejene, ki so hierarhično nad vodji) v skladu z notranjim aktom in delovnim mestom, ki ga zasedajo, odgovarjajo za napake in kršitve svojih podrejenih. Odgovornost vodij je namreč pravilom podana vselej, ko s svojim aktivnim ravnanjem kršitev povzročijo, pa tudi v primerih (in teh je največ), ko z opustitvijo predpisane skrbnosti oziroma dolžnega nadzorstva prispevajo k povzročitvi kršitve. Ugotavljanje vsebine skrbnosti oziroma dolžnega nadzorstva izhaja ravno iz vsebine nalog in pristojnosti, določenih v zakonskih in podzakonskih predpisih ter notranjem aktu organizacije. Enako nenazadnje velja tudi za ugotavljanje odgovornosti pooblaščenca, ko ne opravlja njemu predpisane naloge in dolžnosti. Dolžnost vodstva organizacije pa je, da v primeru kršitev predpisanih dolžnosti ukrepa in zagotovi, da se predpisi znotraj organizacije upoštevajo in izvajajo tako kot so sprejeti.

V vodstvih organizacij (še posebej, če gre za velike finančne organizacije z zapleteno notranjo strukturo, velikim številom zaposlenih in raznovrstnostjo oblike in načina poslovanja) bi morali omogočiti svojim pooblaščencem opravljanje dela na področju preprečevanja in odkrivanja pranja denarja kot izključno delovno obveznost (profesionalna funkcija). Navedeno neposredno izhaja tudi iz drugega odstavka 15. člena Pravilnika, ki v okviru IV. poglavja ureja vsebino dolžnosti organizacije do pooblaščenca. V praksi je velika ovira, pri zagotovitvi kvalitetnejšega pristopa pooblaščencev do odkrivanja in preprečevanja pranja denarja znotraj organizacij, predvsem nejasna sistemska uvrstitev delovnega mesta pooblaščenca v okviru sistematizacije in hierarhije delovnih mest v organizaciji. Neprofesionalna funkcija pooblaščenca in nedefiniranost položaja znotraj organizacijske strukture organizacij otežuje delo le-teh predvsem z vidika dostopnosti do podatkov in možnosti vplivati na uslužbence v organizaciji. Profesionalno opravljanje funkcije pooblaščenca v večjih finančnih organizacijah bi posledično omogočilo kvalitetnejše delo le-teh, s tem pa bi se zmanjšal riziko tveganj oziroma zlorab finančnega sistema v protipravne namene, kar pripomore k večjemu ugledu vsake finančne institucije na trgu.

Na vrh